Poezija-Poetry
Ujeto
Cara mia,
ljuba moja,
ljubi moj.
Zavila sem v
Tvojo hišo
z vonjem
po Tvoji pomladi.
Nisem našla sence,
sebe,
le dih, trepet,
na predpražniku
ujeto
toplo sled.
Si se divje
skril.
Da me potem vpraša mala:
”Ga ljubiš?”
Nasmehnem se,
na licih breskov cvet.
Skrijem –
Ujeto skrijem
tja se,
kjer Te ni.
————————————–
Iskra
Nekoč si me skušal ujeti,
iskro pršečo,
pod Tvojimi plaho divjimi rokami.
Kako naj iskra ve,
kako se umiriti,
kako naj iskra ve,
kaj roka si
želi od nje?
Prši, prši
v nemiru.
Sedaj,
ko so minili veki,
za roko, kaj želi si,
ona ve.
Ukrotiti se ne zna,
vsa neukročena.
Se ne sme, ne sme.
————————————–
Loco loca
Tu eres loco.
Muy loco,
mi Corazon.
Vedno najdem
Te na svoji poti,
kakor kamen,
vejo,
svoje srce.
Izgubljeno.
Yo soy loca,
muy loca,
Mi Corazon.
————————————-
Saj veš
Saj veš, da sva
v iste sanje položena.
z istim dihom vpeta
v skriti svet.
Najine poti so
sinji dihi,
zvezdni prah,
dotik globin
sam vase ujet.
————————————-
Sanjalček
Danes je bil na nebu
sanjalčkov krajec.
Sanjalček je sanjal
sanje brez kraja,
iz nobenega kraja,
take leteče, brezkrajne,
take bajne, bajne.
————————————–
In tako
In tako strmim,
v tišini
razburjene sveče.
S trto, sivko,
nemirom
škržatov.
————————————–
Komaj pero
Na oceanu,
modrem, bolečem,
globokem
visokem, da
vidi čez odlome
obzorja,
se pozibava
ladjica, ladja,
komaj pero.
Rjavo, z belimi
jadri, napetimi v zarji,
s katapultom in
mostom in sodi,
z vsem, kar k taki ladji po
potrebnem in nepotrebnem
sodi.
In jaz, ki sem val,
sem morje,
sem modra, boleča,
globoka,
igram se,
poigravam.
Na moji roki pero.
Živlenje naj dam,
naj vzamem?
Pustim,
naj grem?
Komaj pero,
z želom in ognjem,
komaj pero.
————————————–
Kdo
Kdo te je naredil
takega,
da si s soncem in luno prežet?
Kdo te je naredil
takega,
da si sam s sabo
med zvezde pripet?
Kdo?
Kdo ima roko in oko,
kdo,
s poljubom na čelo
Ti dahnil je,
da si to, kar si -kdo?
————————————–
Muškat
Na trti zeleni sta
dva škržata,
dva brata,
menila se okoli
muškata.
“Muškat je vino.”
Je prvi dejal.
“Muškat je trta.”
Se drugi ni dal.
Kaj pa muškatni orešček?
Se na tri dobi?
Pa muškat kot blago,
se tudi tu rodi?
Tako sta modrovala
dva škržata,
dva brata,
o pozne noči.
Nato zaspala
in sanjala smešne,
muškatne reči.
————————————–
In grem
In grem. In grem.
S soncem na rami,
rdečih lic.
Moja je pesem,
sanje tihe za čelom.
Vsa lepa je,
pokrajina, ki me ljubi,
ki jo ljubim.
In grem. In grem.
————————————–
Poteza angela
Narisala sem potezo angela
na Tvojem obrazu.
Na Tvojem obrazu
polnem sanj in neznane sile,
tem obrazu, prebičanem od
vsega, kar diha za njim in ga bega,
ga spravlja na rob nečesa,
do zadnjega diha
vpetega v brezno temine.
Narisala sem potezo angela
na Tvojem obrazu.
———————————–
Prišel je čas,
ko potrebujem tišino I.
Prišel je čas,
ko potrebujem tišino.
Med mojimi vejami spiš,
potopljen v sanje
tujega brega.
Glej, objela sem Te,
objel si me
z vsem, kar sva bila.
Zato sem tu,
veja na veji,
cvet na cvetu,
da dozorim,
da dozoriva
in predava jeseni to,
kar ji pripada.
Med mojimi vejami spiš,
ljubezen neukročena.
Prišel je čas,
ko potrebujem tišino.
———————————–
Prišel je čas,
Ko potrebujem tišino I.
Samo malo tišine potrebujem,
tišino, prosim,
Da si spočijem od bitja srca,
od bega in padcev,
samo malo tišine prosim.
———————————–
Hiška moja, galeb v letu
Pod večer,
Pod večer
priletel je galeb,
z zvezdo v očesu,
vzplamenel,
v nasprotju samega sebe
nad vodo kot meč,
ki para tišino.
Z nočjo prebudil
samemu sebi veter,
burjo nad oceanom,
senco vode v odblesku očesa,
zvezdo pogleda
in cvet,
samemu sebi cvet.
Oleandra.
S hiško grajeno,
majhno, ob morju,
nad strmo skalo čepečo,
s pomolom, in mačko,
cipreso dišečo.
Z brajdo, vodnjakom,
kamnito klopjo,
bršljanom in streho
kamnito.
Z majhnimi okni,
zelenimi vrati.
z zapečkom in ognjem.
S posteljo modro,
svečo gorečo,
toploto in knjigo,
ki zgodbe nosi,
z rjuhami v vetru
in figami v stari košari.
Vse to je našel galeb.
In fanta spečega
z glavo na kolenih,
na starem pomolu.
Pod večer,
Pod večer spet
priletel je galeb,
z zvezdo v očesu.
V moje srce.
———————————–
Poslušam
Zlomila sem se,
počena veja v zimi.
Ne, ni res.
Do grobe, divje temine.
Razpraskali so me kristali sreče,
odtrgano srce in dih.
Ne, ni res.
Do grobe, divje temine.
Tiho čepim in čakam
na bregu svojega diha,
tiho zrem in poslušam
svoje izgubljeno srce
.
———————————–
Felicidad y arboles verde
Neskončna obzorja,
vihrave dalje.
Za srcem jezika, skrite za luno
cvetočo z vrtnicami noči.
Ko bi znala jezik, ki ga neguje
roka Španca,
spečega pod zvezdami,
okronanega z melono in sokom ljubezni,
ko bi znala ta jezik,
bi se moje srce razpelo skozi dalje
njegove krvi.
Skupaj bi, v skritem kotu kakega kraja,
z roko v roki, nad zvezdami spala
in sanjala. Iste sanje.
Te moje, Tvoje čuječe, čuteče misli so
zaznale slutnjo odkrite pomladi,
v plašču teme skrite močno,
da diši in se izdaja, sama sebe.
V noči bi ga božala,
črnega žrebca z razpetimi nozdrvmi.
Tu eres para siempre mi amor.
Tu eres mi caballo,
mi gran felicidad.
Jutro je prišlo nad divji kostanj,
arbol verde,
cvetoč v maju,
con una sangra inmensa,
hiteč proti jezeru,
ladji skriti za obzorjem.
Bliža se.
La primavera neke pomladi.
Pomlad neke pomladi.
Kakor polna luna vesla in hiti
moja žareča radost, moje veselje.
Mi gran felicidad.
Felicidad.
——————————————-
NAJIN DOM
Ko pride zima, bi Te rada videla.
Z ognjem in iskro v očeh prihajaš
čez belo tišino na moje dvorišče.
Ko pride pomlad, bi Te rada videla.
Z žezlom in krono prihajaš
na hrib, tja, kjer se ptice ženijo.
Ko pride poletje, bi Te rada videla.
S pršenjem valov prihajaš
na južno morje, otok blagih sanj.
Ko pride jesen, bi Te rada videla.
Z grozdjem med zobmi prihajaš
na zlata polja Alhambre, Najin dom.
————————————-
TIHOŽITJE
Letijo, letijo mile ptice.
In jutra so polna blagih senc.
S soncem obsijana breskev
med listjem spi.
————————————–
ODŠEL SI, ODŠLA SEM
prav potiho si
zaprl vrata.
Najin cvet se je
osul
in za njim,
v težki jeseni,
je ostalo le
prazno naročje.
Tako si me ljubil,
tako sem Te ljubila,
da je moralo vse,
kar je cvetelo na
vrtu neba,
oditi v globino noči.
Ne morem
ne misliti nate.
Noči so prepolne zvezd,
ki sva si jih dala.
Zato Te zapuščam,
čer moja,
moja brezmejna ljubezen
v modrosivem oceanu.
Zato me zapuščaš,
čer svojo,
svojo brezmejno ljubezen,
v sivomodrem oceanu.
————————————–
SLEDI
Padajo,
padajo z večernega neba.
K čelu pritekajo
slapovi nevidnega
koprnenja.
Prihajajo, odhajajo,
kakor vlaki,
kakor sledi lisice
in jelena v zimi.
Ni jih več, ni.
Sledi.
Nevidnih kapljic
v mrzli jeseni.
——————————–
JESENSKO DEŽEVJE
V jeseni, topli in hladni, kapljice umivajo poletno zemljo. Strast, odločitve srca zamenja meditacija. Z zelenosivo, modro, črno, malce melanholično roko obrišejo potočki rdeča tla pokrajine. Listje, ki stopa na pločnike in se staplja v preprogaste vzorce, skuša narediti jesen bolj mehko. Skuša povedati, da je lepota tako neminljiva. V minevanju časa, v dežju, mrazu, v soncu, v poljubu in v samoti. Doživeti in ohraniti v srcu lepoto je kakor občutiti vesolje v sebi. Z zvezdami in luno, s tišino pokrajine in meglicami, posajenimi na lončnice terase. Mlada mačka v naročju in mir večera, ko si sam, mir jutra, ko se prebujaš v spanje mesta, v spanje mlade košute v gozdu.
Dež spira listje in kožuhe gozda. Po deblih drsijo potočki pramiru. Vse v enem, eno v vsem.
Kapljice, silne in nežne.
————————————————————
TU Y YO
Tu y yo,
Tu y yo.
Kako lepa je ta misel
Kako polno in veličastno,
kakor cvet potonke
se napaja od samega
začetka sveta.
Sama s sabo,
ta misel,
slap čez skale,
burna sapa,
neizgovorjena prva misel.
Tu y yo.
Od nekdaj za večno,
brez besed.
Tu y yo.
IN TISTEGA DNE
In tistega dne,
ko se bo vse prevesilo samo vase.
In tistega dne,
ko bodo
mavrice moje dežele
prerasle obzorja odlomov
nad oceanom sanj.
Ko bodo slike
vrtnice med ograjami,
opustele hiše,
zlomljene med valovi
zadihale mrak in
zvezde na negibnem
nebu.
In tistega dne,
ko bo moje srce
samo skrivnostni zvon,
zvok v vesolju.
Te bom našla,
s smehom na čelu,
razbičanem od čakanja.
In tistega dne
me boš našel.
Na valu bom sedela, z zvezdo v naročju
in širino med sabo in Tabo.
In tistega dne.
—————————-
Krožim.
Nad mestom tišine
si moja.
Si moja.
Rdeči koraki.
Krožen oblak.
Nad pladnjem rdeča tišina.
Breskve. Češnje.
Milina,
moja milina.
Drevesa kipijo
daleč nad same sebe.
Sonce privlaka
nad onemoglim
robom
sijoče tišine.
Divjina kliče
z vikom
poganskega kralja.
———————————
NEIZPROSNI ČAS
Iz teh letečih rafalov,
ognja, tun,
ujed nad skalovjem,
prežečega tigra
nad vodo,
odsevom plazilca na skali,
iz teh divjih, pobožnih,
begajočih korakov leoparda,
mustanga v zažgani preriji,
iz ognja bežečih kopit,
plapolajočih nozdrvi,
je vzšel votli mesec,
prazen mrk,
leglo prebeglih podgan,
izdajalk časa in prostora
in vesolja za očesom starke.
———————————————
NEMIR
Nad vodo, to vodo skrivnostno zeleno,
z ribami ujeto v zelen okvir,
kresnice bleščeče z nočjo drsijo
v tihi nemir.
Nad mano je luna, svetla in polna,
rožnat cvet na podlagi neba.
Vabi me, vabi, z razdaljo kvadratno
do rožnega praga, na konec morja.
Med rožami v vrtu bi ga objela,
nežno mu zrla v ljubi obraz,
svetlo bi v sanje tople zdrsela
in ga peljala do tja, do tja.
Oh, tihi nemir.
——————————————–
TOSKANA
Nekje, za obzorjem sanj so se zbudile. Čisto tiho odšle, moje misli. Na makova polja, v jutrih Toskane, posejane s tišino. Zardele makove glavice se iskrijo, kakor bi se jih dotaknila Tretja roka in ne le sonce, samo zlato sonce.
———————————————-
MISEL
Misel, moja je ta misel.
Ljubim Te, ki si.
S Tretjo roko pobožana.
Nad očesom videnja dotaknjena.
Ljubim Te, ki si.
————————–
TIŠINA
Zelena je tišina,
ki jo ljubim.
Pod senco drevesa,
z makovim cvetom
nadsutim
v razkošju dneva.
————————–
HURA!
Tam za šesto, sedmo goro,
smo pustili teto Moro.
Teta Mora je odšla,
mi smejimo se: HURA!
————————–
MALA IN VELIKA MIŠ
Jaz sem miška, ti si miš.
Jaz jezim se, ti noriš.
Jaz se smejem, ti žgoliš,
nisi več ne tič, ne miš.
————————–
DANES JE DAN!
Danes je dan,
ko letijo besede.
Danes je dan,
ko lovim poglede.
Sedem mačjih življenj imam,
s petimi konji letim,
sončne žarke lovim.
Danes je dan
za divje besede.
Danes je dan za
mačje poglede.
Sedem krasnih idej imam,
s petimi žarki razpnem
jih čez plan.
Izprežem zvečer -
na dan kresnih sanj.
————————–
KALEJDOSKOP
Ena pisana,
vrteča sreča
se vrti, iskri.
V tulcu skrita
so čudesa;
Mami,
glej ga škratka!
Kraska se smeji.
————————
HORA
Za barvo,
ob senci besede,
sedi mali mož.
Njegove roke so zlate,
misel veličastna.
Večnost, cela večnost
je pred njim.
Hora.
——————————-
TU IN TAM
Morje, tu in tam.
Na nebu zelena, za kožuhom mačke.
V naročju košara. Fige.
Z modro se poigravam,
z veliko modrino.
Z veliko sinjino rjuhe v vetru.
Nad soncem spijo metulji.
——————————
SKRIJEM SE
Z nasmehom na licu,
z ovalom navihanke
med Tvojimi dlanmi.
Tam, kjer si, me ni,
ni Te, kjer sem.
Sva vedno povsod,
z ovalom lica
v najinih dlaneh.
——————————
BLODNJE
Včasih se mi zdi,
tu in tam, da se mi meša,
blede, da izgubljam stik.
Govorim v vrezih,
mislim v verzih,
kadar slikam,
se misli v verze
na platno mi tope.
In potem se mi včasih zdi,
kakor bi solze s čolni
se odpravile na pot.
Jo iskat, ji sledit,
z lučjo iskat
pamet, blodečo do temine.
—————————–
DUH KRAJA
Bela mačka je divja,
črna - plaha v očeh.
Med Mestom in Mestom,
med dlako in dlako,
prostora dovolj za ves svet.
——————————
SENCA SONCA, SONCE SENCE
S soncem se igram,
senco sonca.
Sonce sence,
senca sonca.
Modro, ki Te ljubim v rjavi.
V črni, v travah in pod pomolom.
Ribica. Moja ribica si.
—————————–