Galerija-Gallery
Stiri so strani knjiznega neba, vedno drugacnega
Some of my paintings / on the wood, on a canvas or on the MF:
——————
9.9.2009, Piranski Ex Tempore
Danes izvedela. Velika odkupna nagrada, juhuhuuu!
Hvala žiriji, hvala šopku rož, ki sem ga imela prejeti, hvala hotelom Piran. Na podelitev nisem mogla priti, ker sem imela istočasno razstavo v Veliki Nedelji na kmetiji Kogl. Kakšen dan, 5.9. Vse na lepem kupu.
Slko sem oddala, moram si pogledat razstavo in vdeti ostale. Moja je pa tu.
Slika je velika 100×100cm. Predstavlja v sredinskem pravokotniku zgoraj tloris solin, kupčke belega zlata, spodaj zrcalno prehaja v lunino pokrajino meseteca Pirana. Nad pravokotnikom je sončni disk. Tega imam zelo rada. Z njega prši na solinsko zaledje in na naše primorske lepotije blagoslov, voda, energija. Spodaj z obratne strani enako prši nočna energija na mestece in posredno “namaka” tudi soline. Sol življenja.
Zlata reka, ki teče z leve na desno ali obratno, je pretok, vez med dnevom in nočjo. Energijo mesteca, soli, sonca, noči prenaša v svet, do konca in naprej. Kamor gre tisti, ki je tam bil.
______________________
5.9.2009, Družabno srečanje pri Koglu
Srečanje je bilo karseda lepo in sončno v vseh pogeldih.
Jutro je nakazovalo dež, mraz in veter, pa je potem roka dneva počasi obrisala mokri obraz in sonce je zažarelo v vsej svoji lepoti. In žarelo do poznega večera, z zvezdami posejane noči in do malo izpraznjene lune. Praznični dan ne le zaradi srečanja, še druge stvari so bile vmes, za deset let nazaj osveženi spomini, da se mi je pozno ponoči smejalo v avtu. Zaradi vsega skupaj. Hvala vsem, ki ste prišli in pomagali sejati smeh in prijazno energijo. In Zijah A. Sokolović je krepko pripomogel k vsemu skupaj. Plastike Marijana Mirta in moje slike so bile barvna kulisa dogajanju, srečevanju, pogovorom, prijaznim pogledom, objemom, veselju. In nekje v osrčju hiše je zazvenela harfa Anje Kožuh. Prefinjeno in zahtevno.
In sedaj to, kar me posebej gane. Gostoljubnost družine Cvetko. Vsem nam je polepšala dan pred in med in po srečanju. Prvič sem bila tam letos junija in komaj čakala, da spet pridem. Lepo, prisrčno, gostoljubo. Beraška malica s kruhom z orehi, prelitim z bučnim oljem, sirovimi pitami, siri, namazi in prav na koncu z vini, ki nam jih je poznavalsko stregel družinski prijatelj. Okus na okus, k sladkemu, k slanemu - to občutevanje, ko brbončice v ustih pojejo aleluja, ta občutek polnosti je nekaj nebeškega.
Hvala, iz vsega srca.
Tako je bilo, ko je vzletela raketa, 25.5.2009 (Fotografije Klemen Ličen)
———————
25.5., na Dan mladosti (še pomnite, tovariši) ob 18.00 bo otvoritev pregledne razstave z naslovom “Večerna jutranjica” na Škofijski gimnaziji v Ljubljani.
Razstava bo pregledna, kar pomeni, da bom na njej predstavila mnogo tistega, česar ne vidite, ko se rokujemo, ko se pogovarjamo o mojih malih lesenih klasikah.
Razvijam nove slike, tiste, o katerih sanjam že nekaj let. Pripenjam prvo ljubico.
O mačkah bodo govorile, o strojih in lebdenju, o tuših in posebnih letečih rožah. Vabljeni na ogled tudi na Lampetovo 6, le pokličite me prej ali mi pišite. 040-715-149 ali mojca.fo@gmail.com.
Rezervacijsko predrazstavo bom organizirala 21.5.2009. Vabljeni, pa prav prisrčno.
1. dan.
4.5.2009
Moji mali stroji. Že dolgo sem sanjala o njih. O zgibih, zglobih, moznikih, teksturah, gibanju, srebru in zlatu, o teminah, zlatem dežju, padajočem iz globin. Tale slikica otvarja prvo izmed serije predstavitvenih slik z razstave. Letošnjo pomlad sem morala izstopiti iz pravljic. Potrebovala sem stroje, nevidne vzorce in misli, ki potujejo stran od ustaljenih poti. Če se temu reče pogum, je pogum. Hkrati mi tak odmik omogoča, da se potem vrnem nazaj med pravljične svetove. To sliko imam rada zato, ker predstavlja neko gibanje, vzmet, ki ptiča prestavlja naprej in nazaj v prostoru, mogoče je njegova vesoljska ladja, ki ga pelje v nebo kakor Robinzona v vesolju. In dež, dež oplaja njegovo energijo, ga dela pogumnega in zvedavega. V večernem jutru.
————–
2. dan.
5.5.2009
Takole, pa je priletel prvi kačji pastir. Sprašuje se o statusu samostojnega kulturnega delavca in zmajuje z glavo. Dobro, da so še na svetu dobri in optimistični ljudje, ki mu pomagajo s silno potrpežljivostjo in razumevanjem. Ker kulturni delavec kulturno dela in brenči dan in noč, nekulturno pa ga sistem močvirja obliki založb in galerij, pa še koga in česa lahko kaj hitro odpihne v globoke blatne kaluže. Pa naj bo dan vseeno lep. Seveda, pomoč v obliki mane prihaja - in sorodna duša na klepet.
————-
3. dan.
6.5.2009
Ples, svatbeni ples. Obožujem minimalistične grafike, igro svetlobe in teme. Vrtam v slike, vstavljam kovino in les, skušam z nekaj potezami narediti kompozicijo popolno. Pravljice v večernem jutru postanejo pravljične v nekaj potezah, brez odvečnih besed. Kraljujta, pastrija! (Akril, 10×20cm)
———————
4. dan.
7.5.2009
Tekstura in svedri. Kompozicija. In pričakovanje. Ta slika je ena mojih ljubših. Všeč so mi ti hodeči hribi, drevesa, ptičje dupline za gnezdeče pare in neskončnost, ki diha čez robove slike. Obožujem krožne oblake, ki jim jemljem materijo, obožujem trdnost tal in hrbtenico, ki pelje v dihanje vesolja. (Akril, 15×20)
———————
5. dan.
8.5.2009
Iz votline prihajava. Na bregu reke čaka konj in zaprta roža v gibu večera. Zlati metulji sedajo k ostlaim živalim, da jim povem večerno pravljico. Pridite, danes bomo brali Robinzona v vesolju avtorja Gianna Padoanija. (Akril, 15×20)
———————
6. dan.
9.5.2009
Ker je polna luna, se selim na svoj planet. Končno se lahko mirno uležem med trave večera. (Akril, 12×30)
(Sicer pa Vas vabim k ogledu oddaje 360° na TV nocoj ob 21.45. Kratka predstavitev in vtis mojega ateljeja bo.)
———————
7. dan.
10.5.2009
Grafika iz 2D prelita v 3D, pa spet v 2D. Z lepili dosegam tako zabavne učinke. Mreže,teksture so me čisto obsedle. Je pa s temi slikami veliko dela. Predvsem zaradi nekih nerazumljivih premikov v glavi, novih idej, ki se težko prebijajo skozi zavoje možganov. Nekomu, ki ni ustvarjalec, težko razložiš te procese. Kot plesalčev, tako enostaven gib. Kot glasbenikov, tako samoumeven glas. Daleč od tega. Moj profesor na fakulteti je dejal, da vaja dela vajenca. Najbolj me fascinira, da zaradi vseh teh neskončnih ur risnja končno lahko narišem tudi hišo, pravo, Ljubljanski grad naprimer, kakor mora biti, z vsemi razmerji.
V tej sliki pa sicer dokaj prazno pokrajino grafično naseljujeta vodna oblaka in rože v letu, prahci narave, v sodihanju z bitjeci, ujetimi sredi nenarejenega giba. To mi je všeč.
———————
8. dan.
11.5.2009
Mucica. Hčera jo je zaplenila v trenutku. Bogu hvala;) Tista miška spodaj in muckin pogled, kompozicija, rožica, krona, vse skupaj je tako kraljevsko srečno in ponosno. Lepa je noč.
———————
9. dan.
12.5.2009
Moja kolegica ima eno tako ploščo vgrajeno med ploščicami v kopalnici. Enake velikosti je kot ploščice, dolge in podolgovate. In krasno se sklada z interierjem. Ah, ja, uživala sem jo risat, lepotico;)
———————
10. dan.
13.5.2009
Ptički v gnezdu s prosojnim oblakom. Namesto koga roža cveti, namesto koga sem jaz? Carpe Diem in Perpetuum mobile narave.
———————
11. dan.
14.5.2009
Tale slikica je ena izmed kolekcije “Hodečih”. Mojih ljubih, ljubih. (10×30cm)
Vmodrih barvah hodijo in plavajo skozi vesolje, pridružujejo se jim ladje in energije ljudi, z zvezdami in mirom prepojene, blage, tihe, globoke.
.
