Blog
02.09.2010
Res vre, kar naprej, tale ustvarjalna juha.
Moj modri konj z aleksandrijskim drevesom je odsel v Dachau. Tako se je z razstave, ki goji zgodbe in slike, odcepila ena veja in ponesla nekaj tega pravljicnega sveta v Nemcijo. Obisk je bil sila prijeten in zelo sem vesela, ce lahko slikam zgodbe. ki nekje zazivijo…
Lanova knjiga je bila prijetno predstavljena in se vedno trdim, da je lepa in pricujoca. Pristna, vse v enem. Pridite na ogled in si jo oglejte. Z veseljem jo pokazem, njene ilustracije pa bom prijavila tudi na Bienale ilustracij v CD.
Pripravljam se na odhod v Pariz. Iscem zgodbe, nadaljevanje ‘Stirih strani neba…’ 20.9 odpotujem in poisem konec ariadnine niti. Se malo tavam v temi, se so zgodbe skrite. Kaksna strats je poiskati nove svetove, v vsako mesto vgraditi stirinove slike. Res, eden lepsih projektov.
Jutri oddajam sliko za ExTempore. Motiv letecih rib mi je neverjeten, zato sem jih vkomponirala v pogled skozi strelno lino obzidja. S pogledom na morje, hkrati v nebo in v sirno modrino. Vse je modrina, skorajda brez presledka, silna in siroka…
Kmalu pripnem slike. Z razstave v Piranu so ze, vsaj za okus. Naslednji dan sem slike obrnila tako, da so vse gledale proti srediscu, kjer je stala miza z modrim prtom, na njej pa so nemirno cepele knjigane slike. Z ribami in knjigami, s kupolami in knjigami, s pravljicami in knjigami…
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
18.08.2010
Mesec avgust je spet gost in kar naenkrat se zdi, kakor bi vse zavrvelo. Ljubljanske ulice so spet polne, polna so tudi prizorisca ali le majhni in veliki prostori z malimi in velikimi recmi.
Na dve vas vabim. Najprej v petek in soboto v Piran, nato v nedeljo v Ljubljano. Preberite si, zakaj gre.
Vabljeni, vabljeni prijazno.
“Stiri so strani neba, vedno drugacnega”.
Nadaljujem z razstavo, ki se je zacela v Ljubljani. Piran je na vrsti!
Petek, sobota, 20.8., 21.8.2010, od 16h do 21h, Tartinijev trg.
Izdala sem kompas k razstavi, z osmimi zgodbicami k slikam v slovenskem, angleskem in italijanskem jeziku. 21×21cm, 26 strani, 8 reprodukcij. Cena: 5eur. Knjigico lahko kupite pri meni ali Vam jo posljem po povzetju.
Filozofija razstave:
—————————
13.08.2010
Knjiga Tincek, Toncek, Tuncek na poti iz raja v raj bo izsla cez nekaj dni… Resnicno sem vesela. Moj prispevek so ilustracije in oblikovanje knjige. Bilo je lepo, naporno, posebno, ljubo, divje, toplo, natancno, nepopustljivo, spostljivo. Z moje strani hvala mojima najljubsima, pa prijateljem za pomoc, za morsko gladino v siju dezja in noci miru. In Lanu najbolj za to izkusnjo. Hvala.
In, Lan, cestitke!
Tukaj je naslovnica. Avtor LanChil(o)e vabi na predstavitev v galerijico Tukad Munga nasproti Fokulusa ob 20.30, na dan 22.08.2010.
””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””””’
—————————-
Julij 2010
30.7.2010
LanChil(o)e, knjiga Tincek, Toncek, Tuncek na poti iz raja v raj. Veliko delo, veliko dela, komaj cakam, da se knjiga ugnezdi v mojem narocju kakor ptic, ki si zeli blizine. Posebna knjiga je, o cloveku in prostoru in casu. Nima smisla, da recem karkoli vec. Knjiga bo izsla v avtorjevi samozalozbi in mi bo ena ljubsih, karkoli ze to pomeni. Ker bo nekaterim blizu, nekaterim dalec. Vvsakem primeru za njo stoji clovek. Dobro je to.
Hkrati se misli pocasi pasejo po razstavi, ki ima biti 20.8. in 21.8. na Tartinijevem trgu v Piranu od 16h do 21h. Razstava Stiri so strani knjiznega neba, vedno drugacnega, spreminja smer na kompasu in se malo zamika po stopinjah, vendar gre za isto zadevo naprej. Ta teden spisem vse o projektu, dodam zgodnbe in slike, da bo jasno, zakaj gre. V Ljubljani je bila prva predstavitev lepo sprejeta, le napacni dnevi so bili. Tisti, najbolj pasje vroci, ko se se kuzatom ni dalo iti na sprehod, kamoli ljudem. In vendar se premika. Hval;a vsem, ki ste prisli, bilo je carobno in ljubko. Slike so odpotovale, prav tako zgodbe ob njih. Pripravljam prevod v angleskem jeziku, da bodo tujci vedeli, zakaj gre, ker vsakemu posebej razlagat je vcasih naporno, ima pa tudi poseben car, ker zgodbe prilagajas. Pripravila bom fotoknjizico tega projekta. Knjige, bodite modrih misli in napolnjene s humorjem.
—————————————
15.07.2010
Takole. Razstava se divje bliza. Skoraj vsak dan si sumljivo ogledujem Sustarski most. Nekam vroc se mi zdi. Hladilna torba z ledom bo eden pomembnejsih pripomockov.
Organizacija take razstave prinasa s seboj neverjetne malenkosti, od prijav, tiska vabil, sivanja prtov, nakupa svec, slikarskih stojal, barv in platen, sistematiziranja casa, dni in noci risanja sploh ne stejem niti ne zelim razmisljati o tem. Zelo fino bo, adrenalin je ravno pravsnji.
Vabljeni. Tule je ena mojih najomiljenejskih slik:
Naj potujejo knjige, naj potuje vse z mirnim vetrom…
08.07.2010
Danes je odsla na svojo pot Ladja peresnih sanj, velika slika na sredini. Ljuba lepotica, ena najlepsih. Natancnih potez, tistih, ki ne izgubijo niti sencice sebe, ko nastajajo. V trenutkih, ko je nastajala in ti trenutki so bili dolgi dve leti, je vedno prislo do zlitja zivega duha slike z mojim dihom in bitjem. Zelo jo bom pogresala in hkrati vedela, da je tam, kjer mora biti. Zares. Njen propeler z dihom peres plove proti cesnjevim cvetovom Japonske. Jabolko je granatno jabolko, tisto pravo, s pomenom. In padajoca semena so puh, ki ga lahko izzove samo polna luna ter cisto potovanje. V sredisce sebe.
————————————————————-
01.07.2010
Pat Metheny in zasedba. Cisti uzitek, pa kaj bi pravila. Po toliko letih zopet v Ljubljani. Kar oko bi se zarosilo. In kako prijetno je slediti skladbam od takrat, ki so se spremenile do danes. Leto 1991? Tam nekje.
http://www.youtube.com/watch?v=l4jIbLYE3gQ&NR=1
—————————-
Junij 2010
28.6.2010
Vcasih slike nastanejo na rokah, kot odmev, kot senca, cisti uzitek nad koncem lepega delovnega dne.
Delam grafike, modre, rjave, s pticami in okovjem, na novo postavljam meje svoje domisljije. Ne zelim se obremenjevati z zvokom na proslavi svoje drzave niti z gospodarskimi in politicnimi silnicami, ki nas stiskajo do roba in cez. Kaj res 180.000 ljudi dobiva pomoc Karitasa in podobnih? V Sloveniji? Naslikane silnice zelim, lepe, in veliko sonca otrokom, ki si ga zares zasluzijo.
Mislim, da je sposobnost spreminjanja in s tem prezivetja vcasih dana le nekaterim. Ki lahko in si upajo spreminjati zavezano zivljenje, velika vecina pa je takih, ki obnemi in caka. In ti res ne znajo, ne zmorejo delati drugace. Plosk ene dlani.
——————————————————————————
16.6.2010
Razmisljam o knjigi, katere zgodbo moram se dopisati k dorisanemu.. Danes je padel dan, ko sem to lahko naredila. Po dolgem casu brez besed zdrsnila v svetove mitskega, prepojenega z besedami.
Uvod h knjigi, ki ga pise roka ilustratorja:
Na začetku je bila beseda. Beseda.
Naj bo Beseda, ki opisuje narisano, mišljeno - tista, ki narisano, mišljeno - pojasni.
Slika sicer govori sama zase in najpogosteje pustim, da tako ostane.
Le včasih, le ponekod, k sliki pridam besedni poriv, ker tako zahteva kompozicija celote. Zato naj bo Beseda kot uvod, kot epilog, kot celota, zajeta iz izvira misli in poslana v morje misli. Naj bo Slika sredstvo in naj Beseda tista, ki pojasni globino, plasti slike. Le ponekod, le včasih je to potrebno. In tukaj nedvomno je. Zato vsaka slika jezdi svojega konja skozi neštete plasti in pasti. Besedne in barvne – plasti. In plasti misli. Še vedno za samointerpretacijo ostane morje. To vedno.
Lan Chil(o)e, Tri T na poti iz raja v raj.
Morje
Tri T so se odpravile na pot. Tri T mojega jaza so razpele krila na način, ki ga noben del mene, razdeljene na tri dele, ne razume. Če grem naprej in najdem morje in delfina, življenje, slast in strast, nežnost in mir, bom nemirna. Če grem na desno, kjer me čakajo razburljivi raziskovalni tabori večnega iskanja, bom nemirna. Če grem na levo in iščem med razbitinami razbitin, duhov blaznosti in semeni norosti,bom nemirna ravno tako.
Če najdem delfina, tistega pravega, krog življenja med vsem, morda nekje naletim na točko pravega miru, zrenja tretjega očesa Novega človeka v moje oko Starega človeka; mir umirajočega, srečo umirajočega z nasmehom, humor ljubkega skakanja med penami valov. Ostalo so razbitine, morje, razburkana pokrajina prazemlje, pravesolja z zvezdami, zročimi v praveke. Morda repatica odnese mojo nemirno misel. Samo ne na levo, samo ne na desno. Oh, povsod naj me nese. Samo naj me nekje čaka tisti čarobni, mirni delfinov krog. Naj me objame in umiri, osreči.
////////////////
Tole je pa prav posebna zgodba. Konji klicejo po silnem galopu.
Flota koles. Tamalidve modri prodam. Zelo dobro ohranjeni kolesi s prestavami, za 6 in za 8 let. 50eur na kos. Ponija obdrzimo, ker je car.
Maj 2010
17.05.2010
Narcis in predrznost
Sonce visoko v zenitu odmeva v misel, ki se siri skozi obzorja. Ilustracije, odmaknjene v resnicnost, postajajo del zaznave v sebi. Morda se to, kar naslikas, manifestira skozi poglede v prihodnosti, morda se videno manifestira v sliki. Videno in cuteno. Kako fascinantno bi bilo obuditi duhove, ki jih nosimo v sebi. Kakor lahko otroke z velikimi ocmi spravis s carobno palicico do pravljicnega dozivetja, tako lahko svojo duso spravis do tam, kjer upas. Nekateri si upajo veliko, nekateri si ne upajo nic. Tako preprosto tecejo smernice tega vsakdana v vse smeri.
Globoko se klanjam vsem, ki si upajo, karkoli ze. Do meje in cez, s smislom ali brez njega. Ce je le iskreno. Kar ni iskrenega, naj bo malce narcisoidno, naj bo. Da je le iskreno, tudi tako.
2.5.2010
Prostranost in sistematicnost.
Nekega dne se je decek znasel pred silno prostrano pokrajino, posuto s tisocerimi cudesi. Zazelel si je lahko karkoli, se igral s cimerkoli. In se je igral in spoznaval nova in nova cudesa. Pokrajina je postajala vedno vecja, vedno vec je decek znal in njegova moc je bila neomajna. Imel je cilj pridobiti si stvari, se zanje boriti in se ne ustaviti pred nicemer, kar bi ga delalo bledega in sibkega.
Decek se je spremenil, ker prej je bil le decek, sedaj nekdo, katerega podoba je zastrasevala in naredila pokrajino ponizno. Skrcila se je pod njegovim stopalom, neglede na velikost postala majhna in siva, medla, lomljiv prah in pepel.
Decek je postal postal necutece bitje, posast. Sistematicno je unicevala vse, kar je motilo njegovo vesolje, njegov pogled.
In vendar bi se zgodba lahko koncala drugace. Prostrano in sistematicno bi lahko odstranjeval ovire, zaradi velicine svojega duha, poniznosti svojega srca. Zelela bi si takih deckov, takih otrok, takih ljudi. Ne poniznih in uklonjenih. Poniznih in ponosnih. Prostranih, sistematicnih.
April 2010
5.4.2010
Pesem o neskoncni blizini
Moja misel s Tvojo se napaja,
s soncem, spat gre,
z luno se poraja.
Jutra Tvoja so ocesa zarje,
Tvoje vse je dih,
vesolje ljubko ga razvaja.
Uklonim se besedi, ki zajame,
Umu, ki ga nosi val tisine.
Tu sem, tu si
brez vsega, kar mine.
Pesem se je utrnila takole nekako v desetinki minute. Kar tako, iz globocine. Vesela sem stikov, ki polnijo duha, brez misli na karkoli ali z mislijo na vse. Vesolje se skriva v globinah samega sebe. To kotira - medtem, ko se mirno sprehajam med borovci in fotografiram rastline, medtem, ko se jutra tiho prelivajo v nove in nove dneve, medtem, ko risem in razmisljam. Ce ne bi razmisljali tudi drugi, ne bi nikoli zmogla narediti stvari, ki jih zmorem. Naj bo pesem posvecena vsem, ki mi tako blago polnite dneve.
=======================================
2.4.2010
Kakofonija nevlozenih vlog glasbenikov in harmonija vlozenih vlog glasbenikov
Vedno me je fasciniralo, kako pevci, instrumentalisti, zaprti v svojih sobah vadijo svoje delce skladb za bodoco veliko celoto. Dolgocasne, ponavljajoce se, nefunkcionalne, razbite. Razen…
In potem smrtnik, neglasbenik v dvorani poslusa neskaljeno harmonicno simfonijo v vsem svojem sijaju. Skupek raztresenih delcev se varno sestavi v cudovito celoto popolnoma harmonicno in funkcionalno.
Samo zato, da bi smrtnik vedel, kaj pomeni funkcionalnost enega instrumenta, so bogovi izumili solo glasbo za en instrument ali solo vlogo za enega pevca. Drugace so vse vloge posameznih izvajalcev nepojmljive razbitine, ki klicejo k zdruzitvi. Odlicno. Obozujem. Razen pri/// solo vlogah. Glasbeniki, spodbijajte me. Tudi to obozujem.
Marec 2010
Recuerdos
Nekoč sem že pisala o spominih. Tokrat se omejujem na spomine, pisane iz rož. Če rišeš rože, so rože v tebi. Če jih skrito in natihoma opazuješ, z vso rastjo, vznikom, zanemarjanjem, vzgajanjem, ljubeznijo, kakorkoli pač, potem nikakor ne moreš preko misli, da so rože spomin. Na same sebe, na svojo enakost in različnost, ujeto v sekundi leta za kratek, koprneč čas. In spomn na preteklost, ujeto neodvisno od njih v naš spomin.
V roke vzamem posušeno sivko, zaprem oči in pomislim na neskončna polja modrega valovja, na šope in šopke, na vrečke, v katerih so ujeti mali cvetki. Na skulpture iz sivke, na eterična olja in sveže sanje, ujete med tople, poletne rjuhe.
S sončnicami zaplavam na polje pri Ljubljani, kjer so sredi niča rastli nekaj let mogočni cvetovi težkega sonca. In ob avtocesti Ljubljana-Protimorju male glave, obrnjene v smer Nanosa, v veselje in iskrice v očeh podano. Pa moje sončnice, male socvetnice različnih barv, ki so pognale iz zemlje, kakor bi jih čudežna roka povlekla na plano.
Zvončki in telohi, žafrani. Spomin na šolska jutra in jutra, ki so ostala mimobežno v fragmentih spomina, med tekom in nabiranjem čemaža. Zapozneli zeleni telohi in žafrani pod snegom, ki so silovito pognali svoje vijoličevje naravnost v gorski, spihani zrak.
Tulipani na Nizozemskem, črni in vijolični. Pa leseni. In prvi šopek tulipanov na mizi spomladi. Z odpiranjem čaš, kakor bi hoteli poleteti.
Želela sem narisati tulipane s krili, pa se ustavila v zaostali potezi, z debelim pogledom na sliko, ki sem jo ravno odprla po internetu. Frida Kahlo je risala leteče cvetove. Si jih sedaj, ko pri meni vse leti, še lahko privoščim? Si vzamem ta zaklad ali ga prepustim njej? Poiskala bom leteče cvetove in leteča drevesa s koreninami vred. Letečo luno, ki objema sonce.
Naj bo pomlad, z vsem, kar diha v njenem globokem vdihu.
—————
2. april 2010 – MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE
Letošnjo poslanico in plakat je prispevala Španska sekcija IBBY
Poslanico je napisal Eliacer Cansino, plakat je narisala Noemí Villamuza
Knjiga te čaka. Poišči jo!
Najprej se naučimo igrati in peti, šele nato brati. Z otroki iz moje soseske smo peli to pesmico, ko še nismo znali brati. Na ulici smo se prijeli za roke, sklenili krog in z glasovi tekmovali s črički, ko smo s svojo pesmijo vedno znova posnemali tožbo male barke, ki ni znala pluti.
Včasih smo izdelali ladjice iz papirja in jih spuščali po lužah, kjer so potonile, še preden so dosegle breg.
Tudi jaz sem kot zasidrana ladjica tičal v svoji soseski. Popoldneve sem preživljal čepeč na strehi, od koder sem opazoval zahajanje sonca in sanjaril o prihodnosti – nisem pa gotov, ali sem le strmel v prazno ali zrl v svoje srce – in si v mislih slikal čudoviti svet, ki pa je bil mojim očem še skrit.
Za škatlami v naši garderobi je ležala knjižica, ki tudi ni mogla zapluti, ker je nihče ni bral. Kolikokrat sem šel mimo nje, ne da bi jo opazil! Papirnata ladjica, ki je obtičala v blatu: osamljena knjiga, skrita na polici za kartonskimi škatlami.
Ko sem nekega dne nekaj iskal, sem se s prsti dotaknil hrbta knjižice. Če bi bil knjiga, bi dogodek opisal z naslednjimi besedami: »Nekega dne je otroška roka pobožala moje platnice in moja jadra so se razpela in sem zaplula.«
Kako sem bil presenečen, ko se je moj pogled končno ustavil na njej! Knjiga je bila majhna, z rdečim ovitkom in zlatim vodnim žigom. Pričakujoče sem jo odprl, kakor da bi našel skrinjo zakladov in hitel odkrivati njeno vsebino. Ni me razočarala. Že na začetku branja sem spoznal, da mi ponuja dogodivščine – junaštvo glavnih junakov, dobrih in zlih, ilustracije z opombami, ki sem jih prebiral vedno znova, nevarnosti, presenečenja … Vse to me je vabilo v neznani svet, ki me je takoj pritegnil.
In tako sem odkril, da je za našo sosesko reka, za reko morje in v njem barka, ki razpenja jadra. Prva barka, ki me je odpeljala v ta novi svet, se je imenovala La Hispaniola, lahko pa bi se imenovala tudi Nautilus, Rosinanta, Sinbadova ladja ali Huckleberryjeva Velika ladja … Vse te barke bodo – ne glede na minevanje časa – vedno čakale na otroške oči, ki jim bodo s pogledom razpele jadra in zaplule z njimi …
Zatorej se ne obotavljaj. Vzemi knjigo v roke. Preberi jo in spoznal boš, da je ni barke na tem svetu, pa naj bo še tako majhna, ki se s časom ne bi mogla naučiti pluti, tako kot se je naučila mala barka iz mojega otroštva.
Eliacer Cansino je študiral filozofijo na univerzah v Sevilli in Salamanci. Od leta 1980 poučuje filozofijo na srednji šoli. Napisal je več knjig za otroke in mladino, ki so prejele številne nagrade. Njegovo delo El Misterio Velazquez je bilo uvrščeno na Častno listo IBBY 2000, med 100 najboljših del 20. stoletja po izboru organizacije Fundación Germán Sánchez Ruipérez in na Anayin seznam sto najboljših knjig stoletja Cien libros para un siglo, objavljen leta 2004.
Noemí Villamuza je bila rojena v Palenciji leta 1971. Po diplomi iz likovne umetnosti na Univerzi Salamanca se je posvetila knjižnim ilustracijam. Do sedaj je ilustrirala 30 knjig za otroke in mladino ter prejela več nagrad, med njimi tudi nagrado »Premio Junceda« za najboljšo ilustrirano knjigo za odrasle.
Španska sekcija IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost) je bila ustanovljena 27. julija 1982. Ima štiri podružnice:
- Consejo General de Libro Infantil y Juvenil (Kastiljska podružnica);
- ClijCat, Consell Catalá del Libre Infantil i Juvenil (Katalonska podružnica);
- Gálix (Galicijska podružnica);
- Galtzgorri Elkartea (Baskovska podružnica).
(Prevod: Jana Ambrožič)
–
1.
Ilustratorstvo.
Otroci so me spraševali, zakaj so si Povodni možje tako različni. Hm, odgovorov je veliko in prav zvito vprašanje je, kaj s svojim pomsilekom v resnici sprašujejo otroci.
Odgovorila sem jim, da z vidika ilustratorja vsak ilustrator poda svojo risbo, svoje občutenje, vizijo povodnega moža.
Z vidika psihe povodnega moža je spet različno. Eni so pač zviti, eni pravičniški, zopet nekateri osamljeni, nesrečni, veliko je možnih odgovorov. Povodni mož vrne dečka družini, čeprav si močno želi njegove družbe. Povodni mož ne želi, da bi se kalil mir v njegovem tolmunu in je napadalen, povodni mož odpelje Urško, ker je nečimrna in izbirčna.
Tako se začne z otrokom tisti večni daj-dam vprašanja in odgovorov. Ki te popelje od teh vprašanj daleč med ribe, med vprašanja, kako spijo ribe in zakaj želve plavajo tako daleč. Zakaj imajo ribe plavuti in zakaj plavajo v lokih. Zakaj odpirajo usta, če imajo škrge.
—————————————-
Februar 2010
Če naj bo pust in ljubezen, maske, vse, kar Benetke, Ljubljana, človek - odkrito zakrito skriva v sebi.
In vendar se zdi nekako čarno opazovati te spremembe, trenutke spremenjenega, za sekundo v večnosti drugačnega človeka. Kakor napoved nove lune je ta preobrazba, napoved pomladi, sonca, telohov, zvončkov, ki že kukajo ponekod iz mrzlomrzle zime. Pod odejo belega blišča speče potonke na Volovji rebri se bohotijo v maskah.
Nekega dne sem odšla v Benetke. Bil je navaden, malce meglen dan, iz kanalov se še ni utegnila dvigniti sopara dneva. Sploh se ne bi mogla dvigniti, ker je zima božala blede fasade, stebre, ovite z modrimi trakovi v vodi. In modre gondole, popisana pročelja hiš, zaprta ali priškrnjena okna, mačke in pobegle kamne. Tiste, ki jih majavost podlage vzdiguje ali niža v valove vedno znova spetega tlaka.
Bil je pravzaprav poseben dan. Pustni karneval. Množice ljudi so se splakovale iz vseh vogalov, celo ulice, ki so drugače tihe in samotne, pobožane od redkega pogleda, so nosile nekaj žara velikega praznika.
In tam, med vso tisto množico, velikansko čredo ljudi, se je mali veliki človek počutil veličastno. On sam, v svoji pojavi divjega kralja ali alkimista je do zadnje poteze spoštljivo in pravilno odigral svojo vlogo. Maska ne govori, zna pa se nastaviti glamurozno in sveto, če je prava maska, da iz nje zasije nekaj drugačnega, nečloveškega. Božanskega. Če predstavlja boga, je ta odgovornost toliko večja.
Videla sem ga, z rokami in očmi, pozo celega telesa je varoval svoj intimni zaklad duše. Ga dajal hkrati vsem, ki ga niso mogli spregledati. Celo levom in konjem, velikanskim kipom se je sklonila glava.
In če ni maska maska tudi potem, ko odvrže masko? Ooo, da. Tako je to.
Take misli so se porojevale, ko sem mračnega večera, v dobri družbi prijateljic, odhajala proti garažnim hišam.
Prišel je bog, divje je vlekel svoje ogrinjalo čez prepišno hišo in mi podaril majhen zaklad. Samo zato, ker je smrtnica opazila njegovo veličastje, ker je pohvalila njegov popolni nastop.
In maska je ostala maska. Do konca, do zadnjega diha.
Zato ljubim Benetke, ki sicer predstavljajo nerešljiv blodnjak usod, zazidanih med kamne mesta, z malimi meglenimi prameni, drsečimi nad vodo. Mesto bogov, mesto človeka.
In se jih bojim, samotnih, razočaranih, vedno znova bolečih. Ker Benetke so strast in bolečina, bogastvo, zakrito za stoletji trpljenja.
In jih obožujem s svojega umetniškega vidika. Vsak kamen pretaknem, vsako ulico, kolikor se da. Klanjam se, kakor levi in konji.
Naj bo še pesem:
http://www.youtube.com/watch?v=jaf97oYIAsY&feature=related
———————————
Januar 2010
In tako nekega dne dobiš v roke knjigo, ki omenja Vražje čeri. To so plavajoče gmote, ki naključno potujejo po širnih morjih Zamonije, na njih kraljujejo zverinski Kiklopi, ogromna mesena bitja, katerih namen in cilj je jesti, spati, si polniti zaloge, uživati. Vražje čeri se pomikajo po morju in tu in tam nasedejo. Kadar nasedejo, si Kiklopi naberejo zalog, živih kričečih bitij. Take si uskladiščijo v dvoranah in jih počasi pojedo.
Kako polna je knjiga Rumo takih in podobnih življenjskih resnic. Tule so krvave, odkrite, ponekod zakrite in zakamuflirane, senzibilno dvignjene nad ravnino pisanega reliefa komaj za odtenek.
Všeč so mi knjige z odtenki, z domišljijo prepredene in polnokrvne. Všeč mi je Craigova Odeja, všeč so mi francoski intelektualci in tenkočutno in ljubko pisane zgodbe za otroke, v katerih je ravno dovoj prostora za svobodo in ravno dovolj misli za skrito vtihotapljenje naukov in resnic v odraščajoči svet mularije.
… Ooo, da, še bom pisala, samo mudi se mi k bolj posvetnim rečem. Nekje padajo stene, omet desetletij se lušči in odkriva zobe nekega časa. Rumo, zapri gobec, zapri. Vse bo dobro.
Pa nisem več pisala, raje bom začela z novo zgodbo. Februar 2010.
Naukov je bilo morda celo dovolj, četudi samo eden prikrito stisne dlan duši.
———————–
December 2009
Kaj je tisto, kar spodbuja misel?
Seveda zopet sedim na nekem pragu, zardelem od preteklega listja jeseni. Misel še ni opazila zime, prezgodaj je zalotila nagubano čelo, sloneče na kolenih, opazuječe drsenje pločnika in gibanje oblek, kristalno zleknjenih vase.
Če naj povem bolj jasno, morda to pomeni, da misel vzpodbuja vsak trenutek časa in prostora, ki je človeku dan, da lahko razmisli o tem, kar ga obdaja.
Morda le zazrto ždi z glavo na kolenih, zleknjen na svojem pragu dojemanja.
Morda s potezo čopiča ali z gibom obraza osredotoča misel na center domišljije. Kot stroj je ta mirujoči koncentrator misli, ki srka in spodbuja valovanje zraka, feromon zaznalega vonja, odtenek med svetlobo in svetlobo. Če naj bo človek mirujoč koncentrator, se lahko giblje vse okoli njega, celo on sam, toda takrat, ko bo zazrto v sebi sprejemal valujoče hrumenje, bo lahko nekje v drugih sferah te dražljaje poljubno sestavljal, jih prilagajal, se z njimi boril in jih uril s svoje domišljijske vzorce, ljudi vzroce, ladje vzorce, živali vzorce, naravo vzorec, vesolje vzorec. Nastala bodo skoncentrirana naročja misli, novi svetovi, popolnoma nove dimenzije.
Misel, domišljijo spodbuja branje, komunikacija na vseh ravneh, opazovanje, vaja, koncentracija, ideja, boj misli, potovanje vase in potovanje v druge.
Misel je solirajoče bitje, prekipevajoča strast, ki jo je včasih potrebno krotiti in omejiti, jo oblikovati in se z njo preprirati. Kako lepa je, kadar se otrese odvečnega in jo zajame čista ideja v svoje dlani.
Kaj spodbuja idejo? Misel? Je to eno in isto? Ideja se rodi iz misli in je hkrati njena mati, bolj modra in starejša, ker je olupljena balasta, ki prosto misel bega. Ko obe z roko v roki stopita med sence človeka, sedečega na stopnici, oprani od jesenskega dežja, nastopi sonce svoj solsticij. Obrat v novi ideji, z mislijo za čelom.
———————————–
Takole. Bom vtaknila nekaj Pariza sem noter.
Preteklost. Sedanjost.
17.8.2009
Pariz, Paris
Še enkerat sem ga obiskala poleti. Tokrat je bilo samo ležanje in hoja med ulico in ulico, med parkom in parkom, gledanje v nebo, čisto brezdelje z intenzivnim delom v glavi. Moram napisati kaj več. Še malo, pa bo;)
Galerija slik iz Pariza, sicer s spremnim besedilom vsak dan sproti objavljana na facebooku.
Pariška kanalizacija - velike krogle, ki valijo blato po kanalih… V kanalizacioji so najboljši zemljevidi tazvoja mesta. Odlična poučna pot skozi razvoj mesta, ne samo kanalizacije. Smrad je seveda neprimeren mačjim parižankam, pa celo one kdaj pa kdaj kaj prispevajo k njemu. Pih!
Knjižnica Miterrand. Globusa, velika za manjšo goro, interaktivne igre za otroke.
http://fr.wikipedia.org/wiki/Globes_de_Coronelli. Tukaj je link do razlage in do ogleda teh čudes…
——————————-
Simpozij tovarne Lenzing, Plesni spektakel, Botanični vrt, Pariz
V Pariz sem šla zato, da bi se udeležila plesnega spektakla, ki ga je za svoje poslovne partnerje pripravila Tovarna Lenzing. Pri projektu sem imela prste zraven na ta način, da sem ilustrirala knjigo “A fairytale of Nature”, ki jo je napisal avstrijski pisatelj Folke Tegetthoff prav za ta simpozij. Plesalci so se zbrali z vseh evropskih vetrov, iz ilustracij je Oliver iz Kapashow-a napravil krasen video, Adelhaide Capuder pa koreografijo in kostumografijo. Bilo je lepo in povedno. Folke T. je med spektaklom pripovedoval zgodbo - zgodbo o naravi, ki raste in se razviaj, biva sama zase in v sožitju z vsem, tudi z nami. Če jo uničujemo, si uničujemo svoj lastni svet. In vendar - vendar, narava je močna, čudovita zaveznica same sebe, zmožna samoregeneracije. In za vsem stojijo esence, majhna bitja, ki dajejo še dodatno moč; vedno znova in znova iz semena vzklije rastlina, iz rastline drevo… In ljudje, ljudje lahko uporabimo vlakna za celulozo, iz katere izdelujemo obleke.
Hvala vsem.
——————
Mesto
Saj veste, pravljica, kajne? Prehodila sem kilometre in kilometre, vonj mesta je vodil na svoja skrivna počivališča, natanko tja, kjer sem dani trenutek morala biti.
Montmartre, seveda, z vijugavimi cesticami, galerijami, tistimi dobrimi, skritimi, nekje pod vznožjem in kar tako po hribu navzgor vzpenjajočimi se.
Louvre ponoči. Oledala si ga bom prihodnjič.
Ko bom velika in se bo moj um naučil francoščine, bom obiskala knjižnico, tako veliko, da skače srce, od znotraj.
Arhitektura, stara in nova. In potem se sprašujem o Koloseju in o novi železniški postaji. Je res tako težko narediti nekaj lepega?
Glasba, veliko glasbe in starih knjig sem našla. Ogromno za celo vesolje prisluškovanja in celo vesolje branja, do konca in naprej. In gledanja slikic.
Oblekice za otroke sem odkrila, sladke in kvalitetne in preproste, nič drage. Take, da se mulci v njih čudovito počutijo.
Čokolada, našla sem jo in izgubila, potem iskala tri ure in zopet našla, toda trgovinica je bila zaprta. Edina med vsemi daleč naokoli. Toda drugič, drugič mi ne uide in se že vnaprej sladko smejim.
Picassova in Rodinova dela sem si sladokusno, pomalem ogledala, ravno toliko, da je nekaj medu kanilo na dušo innekaj grenkobe. In veliko občudovanja, domačih občutkov, nečesa umetniško zavezniškega, toplega.
Picasso
http://www.picasso.fr/fr/picasso_page_index.php
V Parizu sem se deževnega dne, ravno prav utrujenega od hoje, da so bile misli zbrane, sesedla pred veliko sliko. V Picassovem muzeju. Nekaj časa nazaj sem brala njegov življenjepis. Čudovito, nemogoče, noro, posesivno, moško, nezavedajoče se, popolnoma drugače kakor umetnost pelje ženska, inprav tako noro kot ženska. frida Kahlo. (Oh, vzporednice. Mimogrede, zadnjič sem brala o tem, kako je bila neka mehiška igralka, ki je menda odlična, smešna v vlogi Fride Kahlo. Kako je bila smešna s tistimi staknjenimi obrvmi in v vlogi, kakršno je igrala. Moje mnenje je, da nihče ne more smešno igrat Fride Kahlo - takšno trpljenje, kakršnega je dala punca skozi, je nekaj neverjetnega. In tako njene staknjene obrvi niti neprimerna vloga - ne morejo biti smešni.)Vrnimo se k Picassu. Z mladim angležem sva ob sliki čvekala uro in pol. Velika slika, razpotegnjena čez celo steno, pred njo s tapisonom obložene stopnice, da se lahko usedeš in sanjaš. Nisem nora pristašinja Picassa, vendar me kar naprej nekaj vleče k njemu. In v tej sliki se mi je odprl cel svet. Koliko detajlov v natrganem kolažu in koliko potrebnih potez. Domišljenih, z natančnostjo brezsramnega duha, z nesramno aroganco popolnega opazovalca. In kaj sem videla? V sredini sedi na blazinah, tako si predstavljam, nisem brala kritik in razlag, njegova zadnja žena. Sedi po turško, roke ima stegnjene proti stopalom, kolena so špičasta zaradi natrganega papirja (pa ja!). Roke so kosti, od komolcev navzdol kosti. Po licu, obrnjenem proti ogledalu na levi, drži ga Dora Maar, polzi solza. V ogledalu je glava bolj orogla, modra, pisana, je glava - sanje, želje. Na drugi strani lase te kreature češe strežnica. Še jih češe, kar pomeni, da še skrbi zanjo. Lasje so čudoviti, dolgi, črni. Zraven strežnice je stojalo z rožami. Picassova hiša je bila v pritličju posejana s ptiči in rožami. Žena, ki jo je imel rad okroglo, je skrušena podoba trpeče ženske. Toda sanje, sanje ostajajo. In kako se zgodba konča? Preberite življenjepis, priporočam.—————————
Rodin
Rodin je bil moj prijatelj že od nekdaj. Občudovala sem njegove kipe in premišljevala o vsaki mišici, ki tako samosvoje lepo stoji natanko tam, kjer mora. In vendar odsevajo dela duha avtorja, njemu lastno energijo. Reiner Maria Rilke je bil Rodinov tajnik. V slovenščini obstaja mala knjižica, ki pripoveduje in spleta delo in duha dveh umetnikov, predvsem seveda kiparja, njemu je tudi namenjena, spisal pa jo je Rilke. V parku ob kipih sem se zadržala do zadnjega diha, dokler nisem, skozi mesto odmetrojala do prenočišča po prtljago in odšla z letalom nad oblaki domov. Kako prijetno je bilo pestovati sveže misli, v temi letališča, v temi in megli na poti od Benetk proti domu. David Lynch bi spet rekel kaj. Tokrat bom napisala samo nekaj.
David Lynch‘Hrepenenje’
Hrepenenje po ideji je kot vaba. Ko ribarite, morate biti potrpežljivi. Vržete vabo in potem čakate. Hrepenenje je vaba, ki privablja ribe - ideje.
Pri tem je čudovito to, da ko ujamete ribo, ki vam je všeč - pa čeprav je lemajhna - delček ideje - ta riba privabi druge, ki se ji priključijo. In že ste na poti. Kmalu se začne pojavljati vedno več delcev, nato pa se prikaže celota. Toda začne se s hrepenenjem.
—————————-
Če napišem zgodbo, naj bo moja - kraljica. Z Rodinom in kameradi jo želim pisati.
Če je mesto veliko kot pomaranča, naj bom njegov del.
Jedla sem že boljše sadje, zavito je bilo pa tako lepo, da sem ga seveda vsak dan nakupila majhno vrečko. Seveda so jedle oči, usta tudi, toda telo je stradalo, okus je bil pretentan.
Mitrrand - knjižnica s pragozdom v sredi, pragozdom knjig na robeh v štirikotnih stolpih.
Spomenik možu, ki je ušel v bron, da ga ne bi pozabili. In ušel v park. Kako mu je že ime? Oh, mož pač, človek.
Tudi takole domujejo ljudje, z mačko na krovu in rožami in valovanji.
Rodin, Ti že veš, pa Chagall tudi, tudi Picasso, toda vsak na svoj način. Como nosotros.
La composition - Eiffel, majhen na obesku, ogormen v naravi, s tisoči zakovic ga drži skupaj, ta stolp; ne le stolp, prepoznavnost mesta tvorijo zakovice tega stolpa - in nekaj kovine vmes.
Samo je rekel, da so tole kapice palčkov; ljubko. Ja, zamisliti se je potrebno vsake toliko nad sabo, zbrati pogum in najti srečo. V vsake trenutek vkovati novo zakovico sreče, kakor v Eifflov stolp, simbol mesta; sreča. Zakovice so kruhki, sadje, objem, prijateljeva roka, kino, smeh nad pomolom in vriskanje s hriba v nočeh.
Pariz je preplavljen s pošastkami, odtoki za vodo s cerkva… Kako grde so, kako čudovite, mesene, prvinske, zlobne, opominjajoče, strastne, divje, lajajoče, zevajoče, besne, sestradane,…
Ja, z Rodinom sva res prijatelja.
Oktober 2009
Kako nastajajo slike
Zamujam s pomislijo, ker preveč premišljujem. Ta mesec je pa že tak, da listje nikakor ne more več stati na drevesih, kakor jesenska misel, ki se umirja, osuva na plodna tla, da bi se pripravila na zimo in kasneje v silni pomladi pognala nove brsti.
Mislila sem, da bi pisala o nečem drugem, kar buri duha in se filozofsko razgrinja in zapleta skozi različne poglede, pa ne bom. Niti omenila ne bom, o čem ta reč gre, ker želim doseči, da se misel sproščeno spusti na – plodna tla torej.
Rdeč javorjev list naj bo prvi vzgib.
Govorila bom o svoji misli, o tem, kako nastaja slika, kakšna posebna, ki posebej gane.
Dolgo sem se spraševala, od kod vedno nova zgodba, ki polni prazne ploskve papirja, lesa, platna. Tega še vedno ne vem natanko. Zgodbe vrejo na plano same od sebe, res pa je, da se čedalje bolj koncentriram in skušam zavestno vplivati na tok prostora, gibanja, barve.
S polnokrvnostjo, skorajda presunljivim dejstvom sem začela dojemati, kaj se dogaja s slikami posebnicami, kot jim pravim, ker so morda še malo bolj posebne, še bolj globoke. Za te slike potrebujem posebni stik sama s svojim umom, podzavestjo. Usedem se na miren kraj, se izklopim. Zamižim in si začnem predstavlajti ploskev, obliko slike. Nato dodam motiv, počasi, črto za črto ga slikam in nadgrajujem. Uredim kompozicijo, dodam teksturo, dimenzijo. In tako gradim sliko, včasih eno za drugo večkrat zaporedmoa po nekaj tednov. Počasi dozoreva v to, kar želim, da bi nastalo. V resnici sliko pogosto naredim drugačno, ko pride čopič v roke in vendar, vendar je tista v glavi najčistejša, najpopolnejša. Prepričana sem, da bi, če bi imela dovolj volje in energije, lahko celo knjigo narisala v glavi in jo počasi prenesla na papir. Deloma mi je to uspelo s Kuštro, ki je še ni na knjižnih policah, pa upam, da bo kmalu. Deloma mi je to uspelo z nekaterimi večjimi slikami.
Brala sem Teslov življenjepis, si ogledovala motorje in elise v muzejih, premišljevala o strojih. Kadar gradim slike v sebi, nabiram slike drugod. Vse, kar bi mi lahko pomagalo k uresničitvi notranjega vzgiba, skušam tiho in sistematično prenesti v svoj notranji svet.
To je to. Tako nastajajo slike. In še:
Če gledam stroje, bom verjetno delala kaj v zvezi z njimi.
Trenutno me zaposluje kitajska pesnitev, ki jo imam ilustrirati v naslednjem letu. Zato študiram obdobje, v katerem je pesnitev nastala. Včasih se mi zdi, da pretiravam s poglabljanjem v snov, ker tega današnji čas ne dopušča. Pa si jemljem pravico, ker čas ne sme biti naš gospodar. Garanje ja, do konca ja, toda ne za vsako ceno. Kako paradoksalno. In vendar. Zakaj je nekoč knjiga nastajala toliko časa, zakaj slika ? Zakaj je bilo veliko lepih stvari ? Zakaj smo danes zadovoljni s presežki? Zato, ker v njih čutimo presežek, približek duši.
Trenutno me zaposluje Kuštra, porcelanasta deklica. Zanjo iščem motive v dušah, v oblakih, v vzrocih, v mehkobi, ker nikakor ne gre za lahko zgodbo. Zgodba bo bolj za odrasle kot za otroke…
Tako nastaja podoba, slika.
———————————-
September 2009
Prehodi med svetovi
Nekoč nekje (kot vsak dan sproti) sem med svojim in svetom drugih odkrila stezico.
Stopala sem po gozdu svojega dne, sestavljenega iz tisočih malih kristalčkov in vanje vpletala misli, besede, modrovanja, čisto navadne nasmehe in bleščeče poglede oči, delovne obveznosti, obljube, težo in lepoto vsega, kar diha poleg mojega diha.
Začudeno sem pogledala v oči, ki niso mislile tega, kar so govorila usta. Začudeno sem pogledala v bežeči nasmeh ljube osebe, začudeno obstala pred zaprtimi vrati takrat, ko sem jih sama odpirala nastežaj. In takrat ugotovila, kako pozorno in tanko je potrebno napeti ušesa, vsak centimeter svoje kože in duha, kako pronicljivo in odkrito komunicirati. Da ne najdeš sebe v svetu začudenja in strahu. Kako pomemben je tisti rek o izrečenem, katero tisti, ki posluša, sprejme na način, ki govorcu vzame avtorstvo. Kaj ni nek pisatelj dejal, da je delo, ki ga napiše, njegovo, prevedeno delo pa delo prevajalca, razdeljeno med dve osebi. Koliko pisem prepotuje med osebo in osebo, da se misli jasnijo, razumevanje obeh postane prehod med svetovi.
Vedno in povsod pomemben.
In kdaj sem premišljevala o tem? Včeraj, ko sem tavala po gozdu med mrhovinami medvedov, po čudovito neokrnjenoih, dišečih gozdovih in se mi je nenadoma, kakor v pravljici, odprla poznana dolina. Koliko ovinkov je bilo potrebno narediti, koliko vprašajev spremeniti v pike, da je prišla. Vsa žareča, polna robid in pogreznjena v zamolklo svetlobo sončnega zahoda, obžarjena od sonca in hkrati hladna in molčeča. Tiha, le zvok žage je pozvanjal v ozadju. In mi odprl prehod na drugo stran, v krasni novi svet.
—————————-
—————————-
16.11.2009-4.12.2009
—————————–
31.07.2009-21.08.2009
Čudovit vrt, zapuščen in sam kakor bor. Z veliko močjo.
Amazing garden, so alone as a pine. Strong too, very strong.
Veliki Lošinj, 23.07.2009
—————————–
01.06.2009 - 30.7.2009
Mavrični oblak.
Rainbow cloud
So, so beautifull;)))
Lošinj, Croatia, 21.7.2009
—————————–
02.05.2009 - 31.05.2009
Kako lepo je ležati psu med nogami. Kora, ogromna psica, Zagreb.
How nice it is to lay between her legs. Kora, big big dog, Zagreb.
Gospodinjski blues, Patricija Peršolja, ilustracije so popoln odmik od nežnosti, ki jo sicer gojim v sliki. Knjiga je v postopku za natis - držimo pesti, da bo opremljena z ilustracijami. 12 sem jih pripravila, pa bomo videli.
—————————–
01.02.2009 - 05.03.2009
Detajl svečnika v restavraciji Argentino. Takih detajlov je na vsakem koraku polno. Toda včasih se zazrem v svetlobe in sence, v trdnost, mehkobo, zgradbo nekega materiala, sledi, ki jih je na njem nekaj pustilo ali sledi, ki jih predmet pušča na nečem. Včasih me struktura fascinira, ne vem zakaj. Kakor tale na tej fotografiji. Svečnik krinolina…
Pomlad prihaja.
—————————————-
29.12.2008 - 10.01.2009
Včasih se zavem svoje navihanosti in s takim občutkom planem v poletje kar sredi zime.
Melona in sivka, ti neverjetni bitji narave… In metulji, tišina. Tu sem začela s svojim čudovitim projektom, ki ga bom neskončno počasi začinila, dodelala, ga hranila in donegovala v letu 2009… Na Krasu, deželici mojih sanj.
So, here I am. In the midwinter I felt so deep into summer. Melon and those nice little flowers, lavander. And nobody else but me, butterflyes, silence. It’s time for silence again. I gave birth to my new book here. It will be finished in summer 2009. In that holy silence in slovenian landscape called Carso, Kras.
18.11.2008 - 01.12.2008
Včeraj je zapadel prvi čudvotit sneg. Snežinke so kot mali beli medvedki, ki padajo z neba, le mrzli so. Pazite se plazov, uživajte zimo. - Yesterday felt down the first snow. Snow flakes are like a little teddy bears, just cold, hahah. Take care in the mountains. Enjoy that lovely winter.
10.11.2008 - 17.11.2008
Tako smo tu. Mraz, tišina in čas za razmislek. Dobrodošli . -So, here we are. Coldness, silence and a time to think about… Wellcome.Sicer pa so bile rože posnete v hribovju nekje blizu Nanosa, pingvinčki pa počasi potujejo v knjigo, ki ima iziti kmalu…
26.05.2008 - 03.06.2008
03.05.2008 - 25.05.2008
Tako preprosto se vse sklada…
Polžki -čreda bežečih konjev, Snails - wild sea horses
Mak in maj in nevihta za bregom, May and strom under the hills
15.04.-22.04.2008 in 23.04.-02.05.2008
——————————-
Takole. Ta dva tedna prinašata prve slike, ki jih pripravljam za razstavo v Mariboru. Nataša in jaz se zelo veseliva tega projekta. Bogat in fin bo. Pravočasno povem, za uro in datum in kraj, seve! Takoj po prvomajskih praznikih, ko bo vse jasno. Te slike so končane napol, v prav taki fazi jih čaka še kakšnih 10. Kako lepa je energija, ki teče na platno. Pod “Aktualno” bom sproti lepila slikice. In natrosila kako misel. Morda zgodbo? Hm.
07.04.-14.04.2008
——————————-
Travniki so že zeleni//Green, green grass
Veternica
Seme// A seed
30.3.-06.04.2008
——————————-
Mavrica, ujeta v skledo Ljubljane//Somewhere over the Rainbow…, Ljubljana
Samurajeve sanje…//Samurai’s dreams…
Čarna voda// Woodoo water
Hišice. Oh, tako zgodaj je še!//Houses, oh, it’s so early!
A fairytale of Nature, Folke Tegetthoff’s story for Lenzing
23.03.-30.03.2008
——————————-
Roberto Capucci in City Museum, Ljubljana
Trapasti kralj in gospodična Banana, Miss Bananna and the BubibabobuMaj 2009
SLAPOVI
<!– /* Font Definitions */ @font-face {font-family:”Cambria Math”; panose-1:2 4 5 3 5 4 6 3 2 4; mso-font-charset:0; mso-generic-font-family:roman; mso-font-pitch:variable; mso-font-signature:-1610611985 1107304683 0 0 159 0;} @font-face {font-family:Calibri; panose-1:2 15 5 2 2 2 4 3 2 4; mso-font-charset:0; mso-generic-font-family:swiss; mso-font-pitch:variable; mso-font-signature:-1610611985 1073750139 0 0 159 0;} /* Style Definitions */ p.MsoNormal, li.MsoNormal, div.MsoNormal {mso-style-unhide:no; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:””; margin-top:0cm; margin-right:0cm; margin-bottom:10.0pt; margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:”Calibri”,”sans-serif”; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:Calibri; mso-fareast-theme-font:minor-latin; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin; mso-bidi-font-family:”Times New Roman”; mso-bidi-theme-font:minor-bidi;} .MsoChpDefault {mso-style-type:export-only; mso-default-props:yes; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:Calibri; mso-fareast-theme-font:minor-latin; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin; mso-bidi-font-family:”Times New Roman”; mso-bidi-theme-font:minor-bidi;} .MsoPapDefault {mso-style-type:export-only; margin-bottom:10.0pt; line-height:115%;} @page Section1 {size:612.0pt 792.0pt; margin:72.0pt 72.0pt 72.0pt 72.0pt; mso-header-margin:35.4pt; mso-footer-margin:35.4pt; mso-paper-source:0;} div.Section1 {page:Section1;} –>
Sedim, mirno in vrzravnano, na robu viharnega gorovja. Nad mano se tiho, v letu stegnjene roke dvigujejo žerjavi, temne, neukrotljive ptice kitajske pokrajne. Gorovje v pokrajini moje navzočnosti je tako močno in lepo, da jemlje vse, kar bi lahko bilo navadnega ali neresničnega. Dih neba je podoben ritmu dihanja pokrajine s človekom. Kot eno sta, spojena nebo in zemlja, človek, ki ju povezuje s svojim umom in glasovi, pritajeni v jutranjih meglicah temne pokrajine. Če se ne bi borovci tako igličasto pripenjali na nebo, če ne bi okrogli sadovi rumeno drseli z glkadkostjo po obokih nebesne sivine, bi vse razpadlo na tisoče majhnih svetov, ukalupljenih samih vase.
In glasovi, pritajeni v skalnih zarezah silnega vzpona trdote in mehkosti, ki združuje in razdvaja.
Jutro je mirno, zagozdeno v prepredenost samega s sabo še od večera, dogih svilenih rokavov in sten iz papirja, pripetih na zanesljivost in zaupanje lesa. Čaj se kadi v preprostih skodelicah, resnobno in vedro, za istim nasmehom, ki ga samo subtilna nepremičnost gube razpozna kot razliko med čustvi, po gibanju plamena v oljenkah.
In glasovi, prizemljeno hrupni, pričakovani in odmišljeni v prikritosti megle, ki združuje in razdvaja.
Sedim mirno in vzravnano, na robu pričakovanja. V tišini je zaznati neskončno količino mrmranja, sešitega iz nihanj tonov različnih frekvenc. Če izvzamem šume, ki se kotalijo podkrepljeni z odmevi med skalnimi previsi, če odvzamem zvok za zvokom, glas za glasom, mrmot za mrmotom, dobim en, čisti nihaj. Povezanost, nit med vesoljem in zemljo.
—————————–
April 2009
O likovnem pouku.
Likovni pouk. Ta besedna zveza je nekako otrpla, nekam suhoparna in pravzaprav ne pove ničesar. Je le zelo kratka informacija, besede, zapisane na tablici vrat nekega razreda.
In vendar. Vendar. Likovni pouk bi moral izžarevati veselje do življenja. Do energije nasplošno. Likovni pouk, če je pravi, ima v sebi glasbo, zaupanje, strast, predanost, barvitost, monotonijo, sončnost, pogovor, subtilnost, pronicljivost, srečno igrivost, meditacijo, sproščanje, fleksibilnost misli, bistrenje duha, sočutje, spanje, ples, prostornost, ožino, zgodbo, kompozicijo,…
In tako se, po svojem srečanju s pedagoško prakso srečam iz oči v oči z deklico, ki riše fantastično. Zato, da bi ugajala mami, ker mama misli, da deklica riše fantastično. In ta deklica nariše princesko in drevo ali konja. Zelo dobro. Toda ta deklica riše le to. In pili in pili risbo in pozablja na svoj resnični talent, ki ga je imela, ko je bila majhna. Ko je naredila prvo “napako” v prvem razredu in naredila oči po svoje in usta po svoje in soncu grivo namesto pravilnih žarkov. In je učiteljia rekla, da sonce nima grive, da so nosovi le enih oblik, da hiša nima okroglih oken. In deklica je pozabila nase, na svojo igrivost, spreminja se v dolgočasno malo oponašalko. Toda njene risbe so čudovite. V očeh učiteljice in mame. In se srečam z drugo deklico, ki riše skorajda glavonožce v prvem razredu. Toda njeni glavonožci so tako ljubki, njeni obrazi in njene domišljijske skrpucanke tako srečne, da jemljejo sapo. Ali dečka, ki riše samo v eni barvi, ker mu barve pač niso všeč. Pa so njegove risbe male grafike, polne premišljenih potez in naboja v sliki. Toda tadva sta ocenjena slabo. Prva pravi, da bo pač tako risala, pač ne riše dobro, ker tudi učiteljica tako pravi, drugi si ne pusti blizu. In prejmeta slabo oceno. In deček, ki ga risanje sploh ne veseli, ker je po duši divji špornik prav tako. On pa riše vse črno, ker ima doma poleg tega še velike težave.
In tu včasih naletim sama nase. Na svoj odpor do klišejev, na tisti občutek, ponos, ki me prevzame, ko vidim, kako dober je nekdo in čudovit v tistem, kakršen je pač sam. Nekdo dobro riše, tako, sam, na svoj način, nekdo je dober športnik, režiser, zmešan, čudovit glasbenik, strižec kužkov, branjevka s širokim nasmehom, frizer s karizmo.
In tu zalotim sebe pred razredom, polnim zvedavih pogledov. Kaj lahko dam dečku, ki ga risanje ne zanima? Njega samega, spodbudo, hec na račun nogometaša, pomežik, droben namig na to, kar ga zanima. Ga ne silim v popolnost risbe, pač pa spoštujem njegovo zmožnost in ga za trud dobro ocenim. Kaj lahko dam deklici oponašalki? Skušam nevsiljivo zbezati iz nje spet nekaj njenega, samozavest, z drobno potezo, z vprašanjem, kako bi naredila grad v hitri potezi ali kakšne barve košara za na tržnico ji je všeč. Kakšen sladoled rada liže in kako bi ga najbolj grdo narisala. Najbolj divje, kar zmore, pa še čuti, da je to njena risba. Da ji prebudim njo samo. Kaj bi naredila z enobarvnim dečkom? Mu čestitala in ga prosila za risbico, posebno zahtevno, tako, da bo čutil moč in svobodo. V eni barvi, če tako želi. In kaj bi rekla krompirjevi deklici? Rekla bi ji, naj ostane pri svojih kosmatih krompirjevih soncih, ker sonce izžareva toploto, kosmato toploto, ki se širi. Rekla bi ji, naj mi nariše še kosmatega muca ali medvedka. Če se ji zdi, da ne zna, pa naj naredi samo obrazek. Toda mora biti kosmat. In medvedji drugačen od mačjega. Saj res, kakšen je mačji gobček? Medvedja šapa? Rekla bi ji, da so njeni glavonožci super, ker imajo toliko veselja. Naj jih še riše in razvija. Brez princesk in konjev, razen, če želi. Potem pa naj gara in ugotovi, kako se kaj naredi na njej lasten način, tu ji pa lahko tudi pomagam. Da bo zadovoljna sama s sabo, z vsem ponosom, ki ga premore.
Pomembno se mi zdi, pri likovnem pouku, da otroku širiš zavest, samozavest, upoštevaš vsakega posebej kot krasno osebo, z vsem spoštovanjem do njegovega posebnega bitja. Ker likovni pouk ni frustracijska nujnost preživetja slikarja ali nujno zlo packanja pedagoškega delavca. Zato zamerim, morda je to čisto dobra beseda, učiteljem in staršem, ki frustrirajo. Ki preko otroka potrjujejo sebe. Vseeno je, pri katerem predmetu končno, likovni pouk je poseben le v tem, da se skozenj v sproščenosti otrok kažejo njihovi značaji bolj očitno. Ker otroci ne lažejo in ne skrivajo, občutja pa papir ali kateri drug material se hitro pokažejo. In risba matematika bo drugačna od risbe pesnika ali športnika. In risba sproščenega otroka drugačna od risbe umetno vzgajanega in ukalupljenega.
Občudujem vse profesorje, ki znajo v življenje prinesti humor in energijo, drugačnost, sproščenost. Pokazati pot naprej, dvigovati samozavest in ljubezen do življenja.
Samo ta pomisel se mi je rodila danes, pestujem pa jo že nekaj časa. Obožujem svoj poklic, vedno znova.
(Pripeta slika je z delavnice v Centru Dolfke Boštjančič lani poleti, mentor Peter Ciuha. Sama sem delala z nekaterimi mladostniki slike s peskom.)
—————————
Marec 2009
Meja
Tanka je meja med zimo in pomladjo, tanka meja med genialnostjo in norostjo, tanka je meja med ljubeznijo in sovraštvom, tanka meja med življenjem in smrtjo.
Tanka je meja med vsem in vsem.
In tako na tanko sem se postavila na hrib svojega hotenja. Na tisti hrib, ki diha vse v vsem, zajet sam v sebi, s plesom, dihom in ganjenostjo trenutka. Pred seboj, čisto tiho, z zaprtimi očmi sem gledala svojo vizijo tako, da se je mir ugnezdil med vse vojne, med veje in trave, med trne, med sadove, med vse.
Pomisel meseca posvečam zimi in pomladi. Kako čudovito se kristali ledu, ne da bi sploh opazil in hkrati tako opazno, levijo v travne bilke. Izvijejo iz snega z močjo, ki jo diha narava, z uporom, ki ga premorejo črnski sužnji, s pesmijo na ustih in strmim, ponosnim pogledom Židov. Iz sneženih, nedostopnih, ledenih previsov, iz tišine, ki jo bruhajo samotni visokogorski ledeniki in beli parki tiho omehčanega mestnega parka ponoči, se rojevajo.
Noro je biti uporna rastlina, genialno je postati ta, ki diha tam, kjer zamre vsak up.
Noro je ljubezen razdajati sovraštvu, ki ga prekriva norost.
Absurdno je razmišljati o norosti, ki nasprotuje sama sebi in genialno je združevati oboje, ker v resnici ni združljivo.
Tako obožujem zimo in pomlad. Smrt in življenje. Britvico, las, ki ju ločuje, tisti prvi dih, ki zaveje v zraku in ne ve, kaj je. Že pomlad ali še zima? Še up ali obup? Dnevnik Bridget Jones, Heroj.
—————————————————————-
Februar 2009
O hrbtenici
Zadnje čase se precej ukvarjam s hrbtenico. S svojo, s hrbtenicami drugih ljudi.
In ugotavljam, kako čudovito je to naše okostje.
In ugotavljam, kako pomembno je imeti pokončno hrbtenico v vseh pogledih. To mi je sicer jasno od nekdaj in vendar -se tu in tam zazremo v znani obraz misli ali vedenja in ga začudeno izločimo iz neke samoumevnosti.
Tako sem se nekega dne sprehajala po polju tržnice in po polju mesta in si čisto tako, z likovnega vidika ogledovala hrbte mimoidočih. Seveda mi je šlo na smeh, ko sem izločevala hrbtenice. In malo na jok, ker je bilo veliko tako potlačenih, skrivljenih, neutrjenih, ravnodušnih, obupanih, bledih; morda bi lahko našla še kak drug izraz. Želela sem nekako seči v svojo malho dobrote in jim predlagati plavanje, ali hojo po snegu, po soncu nekje nad oblaki, neobremenjeno, pokončno, z lepo mislijo za čelom. Hotela sem jim predlagati zamenjavo službe, odkalupljenje kalupa.
In ja, ugotovila sem, kako pomembno je, da ohraniš kondicijo. Svoj ples nad obalami teže, svoj šaolinski naboj energije, ki umirja in vleče telo v ravno, lepo linijo pokončnosti.
Ker je prav, da se braniš, ker je prav, da se boriš, ker je prav, da ugovarjaš in slediš sebi, kadar je to potrebno. Ker je prav, da pokažeš bolečino in napetost, ker… se tako sprosti. Vsa teža, ves strah, ki hrani ukrivljenost.
Tako sem se nekega dne sprehajala po sami sebi in hodila med vretenci. Od vratu, ki kaže znake nasilja nad njim zaradi risanja, ki zahteva koncentracijo in usločen vrat pelikana in potem dol do trtice. Občutila sem vsako kostno strukturo in živčno celico, kako so vretenca postavljena in sestavljena skupaj, kaj jih vleče v katero smer. Začela sem se igrati z lego kockami pozicij. Zavrtela vretenca v eno, v drugo smer, jih malce pomučila s prevoji in utežmi, jih skušala napraviti malce bolj stabilna. In veste, pomaga. V vseh pogledih.
Januar 2009
Pomisel meseca januarja naj spregovori o spominu.
http://www.youtube.com/watch?v=pyx2n_p9OZ8
(It is a story I’m writing every month. This month the story wants to tell us something about our memory. I’m so happy when I’m falling into my memories. It’s not important if the reason is or it is not here like a presence of something but memory, so fragile moment conservated in time. It’s so kind and soft to remember some nice things and even bad things. But it’s more like an poetry I’m writing of then a philosophers tractate. So I’m a dreamer more then a racionalist. Woman again? Let it be.)
Če je spomin nitka…
Ne morem se upreti spominu, tisti tanki nitki, ki butajoče, mesec za mesecem polni skrite sobane moje zavesti, razumevanja sveta, dojemanja, čudenja, dojemanja gibanja vsega v vsem. Tako tanko se prede skozi bivanje, v spanju in dihanju podnevi, v zavestnem in podzavestnem, da jo sproti pozabljam, izgubljam med čermi raztrganega boja, vznesenega stanja čuječnosti in delovanja v ustvarjanju.
In potem, potem pride tisti dan sreče, tišine, blagosti, z zrenjem v oči večera v popolni tišini, v čudovitem, enkratnem razodetju. In se široko nasmejim, se napotim kakor kraljica proti skrivnim sobanam in občudujem, kam vse me vodi, ta neskočno spremenljiva podoba, časa v času, kraja v kraju, ki ji nadanem ime spomin.
Spomin me vsrka vase, v razbohotenost svoje igrivosti in obstanem, vedno nova presunjena tam, kjer sem najmanj pričakovala. Vsak dan, vsak trenutek tega dihanja, ki si ga tako redko podarim, pred novimi vrati, novimi podobami, novimi stanji duha, novim dojemanjem trenutka, preživetega nekoč, danes, nekoč, jutri, včeraj, pred stotimi leti. In pred spominom na prihodnost z deja vu pogovori, obnemelo potezo, zastalim dihom in slutnjo prihodnjega giba, pogleda, vedenja za ta gib, pogled, stanje, kakorkoli že.
Ustavim se v trenutku nevihte na Col de Bavello. Zlivanjem neba, norostjo in strahom, srečo, vsem obenem in objemom, ki miri. Ustavim se v trenutku besa, ki preplavi telo in duha do krvave bolečine in prizadane nemočnega otroka, ustavim se v trenutku miru nad morjem tišine na Hvaru, igre v vodi in vonja po rjavem balzamu za kožo iz rož. Vonja po sivki in skakanja med rujem, čistega veselja tistega trenutka. In ustavim se ob pogledu na mirno vodo, z zavesljajem vesla v rokavu Ljubljanice, z odprto čokolado in blagim nasmehom. Z nebom Berlina v maju in ljubezni, ki je poletela med verze z divjim drdranjem vlaka, stare mame s tabletami in dečka mongoloida, ki se smehlja in skuša govoriti, ne, govori, razlaga, se smeji in se smejiva oba. Nitka, drobna potka v pristanišče Porta v oktobru 2003, v pristanišče Porto maja 2007 na razstavo, v Porto povsod, kjer sem doma. V tisočih podobah, odsevih, odbleskih in vonjih vrtnic za ograjami moje dežele. Za podrtimi zidovi in razrušenimi vrtovi, mala čepeča deklica, ki voha regrat in se veseli nove oblekice in vonja sestrico na travi. Igra z dečkom in kolesom, nagajivostjo in zapeljevanjem že iz pradavnine genetsko položeno v zibelko. Spomin na očeta, ki kipari in kaže plamene, divje razlivajoče steklo po peči, s ponosom recitiram Vodnikove verze in se resnobno zaziram v utrujene oči, ki se smejijo, ne govorijo, ker ne zmorejo. Moški. Vedno je delil napolitanke in mandarine, čudovit je njegov stavek: »Pa crkn, če žvet ne morš!« Kako si ne dovoli priti blizu v svoji silni ranljivosti, v kateri goljufa in krade, največ sebi. In se smeji in je duhovit – do zadnjega diha. In mil, neskončno mil. In potem jutro nad prepadi hribov, v zimi, sama zakopana v snegu, z ledenimi svečami in pihljanjem sape, zgodnjo ptico v letu in soncem, ki se leno, skoraj perverzno zdolgočaseno dviga iznad nizkih pobočij daleč na drugi strani upogibnice zemlje. Spomin na smrt kamerada plezalca in na novo življenje v rokah sestre, spomin na vse žgoče, pekoče, ljubezen, nebesa, božansko, slepeče, godrnjajoče, kričoče do neba, mrmrajoče, hlepeče, mirno, zaostalo, prelivajoče se, divje, neupogljivo, zabavno, blazno, bežeče, skrivajoče se, prespano, neprespano, z baklami na hribu in pogledom, zaznamovanim za dvajset let ali več, za večno nepozabljeno, od vekomaj pripravljeno. Vse.
Tista mala nitka spomina, prepolno prepredena čez sobane neznanih dimenzij.
Zlati prinašalec jo v gobcu pelje dalje, daleč naprej, do koder bo segalo razkošje mojega uma, umika, boja, ljubezni, energije, dobrote, blaznosti, genialnosti, perverznosti, kokošjosti, vsega tega izmuzljivo čudovitega sveta.
In potem se zavem, v trenutku, ko s psom obstaneva sredi tega Ariadninega labirinta, da si ne bi želela pozabiti na en sam trenutek. Ki jih pozabljam sproti. Skoraj vse.
Le trenutki so, ki odpirajo vrata v te sobane in tem trenutkom se predajam s slastjo in hvaležnostjo… In tu in tam ostane svetal pogled, odblesk solze v očesu, krivulja nosu, nasmeh in življenje, ki prebuja. Zato sem hvaležna spominu, za to.
——————————
Naj bo to popotnica v 2009:
Za njegovim čelom brstijo mandljevi cvetovi. Če sem iskala ljubezen, je tam, varno spravljena med njegovimi dlanmi, v naročju, blago božajoča češnjeve cvetove za mojim čelom. In glej, ptica se je usedla med najino vejevje, prepletajoče se in v dihanju enega, preprostega pogleda in misli, je začudeno nad trenutkom obnemela in si spletla gnezdo. Prav tu, v prepletu teh vej, diha in misli. Ker ni našla doma tam, kjer ga je pustila, v dolgi, trdi zimi uničenega in za vedno pozabljenega.
Za njegovim čelom brstijo mandljevi cvetovi.
——————————
In glej, za soncem sem tekla. Tistim majhnim soncem zapoznele zime, ki je v jutru mrzlega dne rodila prvi, tako pogumen cvet pomladi. Rada sem z njim, ugotavljam, rada sem z njegovo roko na rami, četudi v mislih, na svojem hribu. In misel je močna, skorajda oprijemljiva. Rada sem z njim.
——————————
Pogledala sem misel in z odsevom razdalje objela ves ta najin kratki, preprosti svet. Kako velik si, sem dejala, kako majhna si, si dejal in me objel z vsem, kar sem, kar sva. In tako sva odkrožila naprej po najini spirali, do srečnega nasmeha zabeležena za vedno.
——————————
——————————
December 2008
Pomisel meseca decembra bo govorila o želji in upanju
Predstavljam Vam svojega prijatelja, Uroša Kraška, arhitekta. Dopisujeva si že neskončno dolgo, njegove slike so dalijevsko polne nekega nemira, globin, ki dražijo in spravljajo v negotovost, včasih polne aboridžinskega miru in spokojnosti, ki se trga in napolnjuje sam sebe s koprenami časa. Z obrazi in šakali, z rokami, kitami, z umom in telesom pripetimi na obstoj časa in prostora.
Pa ne izklopite misli takoj, ko zagledate RBD skupino. Obsesija, množična evforija; pa naj bo.
http://www.rbdeslove.com/rbd_com_4.html
Zanimajo me slike, ki jih ima Uroš še namen pripeti na spletno stran, ki jo sicer šele na novo vzpostavlja. Zanima me opazovanje pojavov človeka kot takega. Kako lahko v eni duši, ki je podobna drugi, nastajajo tako različne podobe. Kakšen je splet, okoliščina, ki pripelje do enega ali drugega izražanja. To me obseda, taka pomisel.
In tako se nekega dne zaveš, da sicer vztrajaš v svojem svetu, tako zančilnem zate, tako lastnem samo tebi, da pa ti ni tuj niti nemogoč v izraznosti niti popolnoma drugačen svet. Da ga lahko najdeš v sebi, celo fizično preneseš v medij, če si le dovolj močno želiš in upaš. Ne kot duplikat, morda bolj kot čutenje, kot način doseči podobnost čutenja.
Želja in upanje. Oboje je močno. Želja po tem, da bi dosegel to, kar si želiš. Da bi ostal zdrav in energetsko bogat. In upanje, da ti bo to uspelo.
Vsem želim:
1. Zdravje itak. Por favor.
2. Ljubezni.
3. Želje in upanja, do konca in naprej.
Mislim, da pomisel še prihaja. Se nadaljuje torej, v jutru, v dnevu bližnje prihodnosti.
-
Pripenjam svojo staro pomisel. Ne morem iti preko nje. Naj bo za srečno novo leto, naj bo za srečno, ja ,-)
Naredila sem analizo za Libertango za dve osebi za klavir.
http://www.youtube.com/watch?v=R0INlumRpL8
Še ena verzija je, vendar posekana.
Torej, po minutah:
0:01-0.30
Predavanje, kjer študentje poslušajo predavatelja je dolgočasno, vendar besedilo deluje v podzavesti. Anderson zasanjano misli na Rpe in obratno, ona sramežljivo in hkrati malce izzivalno pogleda k njemu. Ustvari se prva napetost.
0.30:
Anderson zaspi
0.30-0.43, sanja svojo ljubljeno, vidi jo pri klavirju
0.43-0.45, ona obrne glavo, vidi pihajati njega
0.45-0.53, on začne igrati, prevzame pobudo, ona duši zvok, prvi pogled med njima, ki izraža naklonjenost
0.53-0.57, on si je želi, ona še gleda dol, neodločena
0.57-1.07, premik njene rame, zapeljevanje z njene strani, sprejme igro
1.07-1.31, on se osvobodi, ji igra
1.31-……….. ona zaigra prvi ton na moški, basovski strani, na strani jang, kar pomeni, da pride na njegovo frekvenco
1.39-……….. prvi njen skok na desno stran, na jin stran, čez njegovo roko, igra se je začela
poigravata se, zapeljujeta kot gazeli v rajskem vrtu
1.54-2.06, igrata skupaj v harmoniji, popoln razvez glasbe, stik teles, roke imata prepletene in razpletene, kar pomeni, da sta skupaj in vendar vsak sam svoj
2.07, ona naredi prvi mačji skok, on jo občuduje
2.07-2.18, igrata skupaj, gazeli
2.19-2.27, ona je prevzela pobudo, on jo gleda, glej spočasnjen posnetek rok oz. tisti vibrato, ki ga ima ona v rokah
2.27-2.35 , igranje, on uživa v njej
2.36-2.38, on doda svoj močni ton, potem preblisk, spomin na prvi kader v sanjah, ona stoje ob klavirju, črnobel
2.39-2.44, on sanja o njej
2.45-2.49, on gleda dol, ona sanja o njem, z dvema pogledoma, namenjenima njemu
2.50-3.00, kot da nič ni, igrata, vendar je v njiju napetost
3.01, on jo pogleda, odločeno, ona njega, sedaj je vse jasno, skupaj sta
3.06, harmonija, upočasnjena glasba, zapeljevanje z obeh strani, glej njene lase, roke
3.18-, sedeta skupaj in zaigrata svoj bojni ples, roke se prepletajo v vseh smereh, ona sedi na jang strani, on na jin, kar pomeni, da se medsebojno predajata
3.19-4.08, ona zaključi, on naredi amen, oba skupaj dvakrat amen in to je to
Spet razred, nasmeh, let’s go outside…
Glej med filmom diagonale, kadriranje, spočasnjevanje posnetkov, vrnitve v pravo hitrost itn… Vse je povezano s temi psihološkimi trenutki, tem polnim in praznim prostorom, ki diha v glasbi in med njima.
-
November 2008
Pomisel meseca novembra
(It is a story I’m writing every month. This month is about the game. The true game is like an acupuncture needle in a right place and wrong game like a disaster. Let us play our true game).
Pomisel meseca novembra naj bo posvečena igri.
Igra je kot igla. Zapiči se v akupunkturno točko in sprosti napetost. Če je prava. Igra, igranje je del nas, otroštvo je prepredeno z njo do zadnjega vlakna. Tudi učenje preko igre je tako zabavno. In pisanje igraje je zabavno, hoditi igraje je zabavno, zabavati se igraje, z igro doseči nasmeh.
Aleš Hadalin poje o tem, kako lepo je hoditi brez dežnika. Kako lepo je občutiti na glavo obrnjene stvari kot vesele stvari.
Tako je moja želja nekje v prihodnosti igraje uresničiti nekaj svojih želja, nekaj želja dobrih ljudi. Igraje in sproščeno sprejeti težke projekte, težke odločitve. Akupunkturno iglo postaviti na pravo mesto, ne na napačno, kakor tako pogosto počnemo.
Igraje bo ta mesec postal žabji mesec. In mačji. Tako sem se odločila. Pričakujte nadaljevanje pomisli, kajti žabje in mačje zgodbe čakajo za vrati. Nestrpne so, napol dokončane. Vsaj v slikah. V besedilu pa - ne vem še. Morda planejo izza omare, se pretaknejo skozi špranje noči.
Akupunkturne igle potrebujejo roko mojstra, poznavanje telesa in funkcije duha. Želim si, da bi zemlji s kamni vdahnili dih, da bi prenovili telo in duha, da bi imeli nahrbtnik tako poln malih zalogajev sreče, da bi življenje kar samo sproti dihalo brez zastojev in nepotrebnega nerganja. Tega ne potrebuje nihče, kajne?
Ta mesec posvečam igri. Naj se začne. Pa ne tista “The name of the Game” ali navidezna igra, goljufiva sreča, napačen vbod, pač pa prava igra, brez hazardiranja, brez dvojnosti, brez slabega značaja.
(Slikica, ki jo prilagam, je pa slikica dveh vampirjev v noči - malo se senčita pred luno, sicer pa je noč čisto čudoviti čas, celo za vampirje, kadar niso preveč žejni.)
Carpe Diem.